V soboto, 25. aprila smo se reševalci podali na Gorenjsko, natančneje na Zelenico, malo pred mejnim prehodom Ljubelj.
Zbrali smo se z vseh koncev in krajev Slovenije, niso manjkali niti bodoči reševalci z Goričkega. Organizatorji so nas razdelili v skupine in s svojimi vodji smo se podali na delovišča. V naši skupini je bilo nekaj novih obrazov, z nekaterimi pa smo se že dobro poznali. Delali smo dobro, všeč mi je bilo, da smo na vsakem delovišču imeli dovolj časa za dobro delo vsakega posameznega psa. Vse pohvale organizatorjem :)

Po končani vaji je za večino sledilo še kosilo, ker pa sem sama med bolj zbirčnimi, sem si postregla samo s sokom. Seveda ni šlo brez čvekanje in postanka v tržiški kavarni ,nato pa hitro proti domu. No ja, hitro je šlo, do doma pa ravno ne. Malo pred šentviškim predorom je namreč Pasat povedal, da je utrujen in ne more več. Mislila sem si, da se bo morda lažje peljal z manjšo hitrostjo, zato sem zavila na izvoz z avtoceste. Od olajšanja je avtoček kar ugasnil in ni hotel več vžgati. Ni mi preostalo drugega kot to, da sem vklopila vse štiri 'žmigovce' in se lotila postavljanja trikotnika. Za mano sta se pripeljala Laura in Vid, ki sta k sreči opazila, da je 'lej k se je enmu pokvaru avto' moj avto in mi priskočila na pomoč :) Po očetovih napotkih sem poklicala vse ustrezne službe in tako smo počakali na avtovleko. Ginny se je stisnila v vižlasti boks in se odpeljala v rezidenco Žižek, jaz in avto pa z vleko proti servisu. Ko smo tam uredili vse potrebno in se zmenili, da avto počaka pri njih (med vikendi in prazniki servisi ne delajo), naju je z Ginny Vid prijazno popeljal domov :)
Hvala obema za prijaznost in prevoz. Ne zgodi se ravno velikokrat, da se na dan, ko je brat na fantovščini, starša pa pri babici, pokvari avto :D

Več slik si lahko pogledate v galeriji

Pa je še mene zadela veriga 6x6.

Prilagam šesto sliko iz šeste mape v rubriki Moje slike na mojem računalniku.

Kačji lev (slečena koža) navadnega goža (Zamenis longissimus). Nekje na dvorišču pri babici ga je našla moja mami, jst sem ga pa določila in predala v shrambo Vesni Cafuta iz herpetološkega društva

Svojo sliko iz šeste mape naj nam predstavijo: Martin, Polona & Wi ter Črni mambi Urška in Cuba

Jem še zadnje piškote kupljene na zadnji pumpi pred Slovenijo na Madžarski strani. Madžarske forinte sem tako zapravila do zadnjega, za spomin pa so mi poleg piškotov ostale še slikce. Slikce z Dogfrisbee tekme v mestu Szolnok blizu Budimpešte namreč.

K sosedom smo se z dvemi avtomobili slovenske posadke odpravili v petek popoldne. Naju z Ginny so pobrali kar na domačem parkirišču, kjer smo zložili bokse v avtomobila in se pripravili za naslednji postanek v Trojanah. Tam smo pobrali še Tamaro in Žaka in se oborožili z vsem znanimi krofi :) Pot na Severovzhod se je nadaljevala z natančnim poslušanjem navodil GPS prijateljice, kateri navkljub smo se izgubili... in to v Mariboru :D. Ko smo se le rešili Štajerske prestolnice pa nas je na poti spremljala vrsta snežnih metežev. Navsezadnje smo naš hotel uspešno našli in se hitro tudi nastanili. Osebje je bilo zelo navdušeno nad našimi kosmatimi spremljevalci, gospod gazda je celo sam odpel Žaka s povodca, da je prosto šibal po hodnikih. Po naporni vožnji smo se hitro odpravili spat. No, vsaj človeški del. Ginny in Žak sta imela na parih kvadratnih metrih sobe svoj avstralski žur :)

Naslednje dan nas je čakalo tekmovanje. Vreme je bilo sicer jasno, a je močno pihalo, kar za ta šport ni ravno primerno. Pasji smrčki bi na iskanju sicer delali 100 na uro, pri frizbiju pa veter povzroča preglavice, ker spreminja smer letečih frizbijev. Kljub temu smo ostali dobre volje in se trudili ohraniti telesno temperaturo nad lediščem ;).

Tekmovanje je potekalo na nogometnem igrišču pri osnovni šoli. Po prijavi in uvodnem govoru (seveda v Madžarščini) se je tekmovanje počasi začelo. Z Ginny sva tekmovali v dveh disciplinah.
Najprej v disciplini Super Minidistance, kjer ima vsak tekmovalec na voljo 90 sekund časa, en frizbi in seveda svojega psa. V tem času skuša z dolgimi meti pridobiti čimveč točk. Pes mora frizbije ujeti preden padejo na tla, če pa ob tem še z vsemi štirimi lebdi v zraku dobi dodatne točke. Predpona Super pomeni, da je po sredi igrišča označena še dodatna cona. Frizbiji ujeti v tej coni prinesejo dodatne točke za natančen raven met. Potekali sta 2 rundi in v drugi nama je šlo nekoliko boljše. Veter se je kasneje umiril, tako da so bili meti bolj zanesljivi. Izkupiček točk ni bil ravno najboljši, sem bila pa zelo zadovoljna s tem kako je Ginny lovila.

Druga disciplina se imenuje Dogdartbee. Je kot nekakšen pikado, kjer je tarča narisana na tleh, vlogo puščic pa igra duo frizbi+pes. Tekmovalec ima na voljo tri mete in z natančnimi meti skuša zadeti osrednjo točko tarče. Pri vsem tem mora dobro poznati svojega psa, saj se šteje mesto na katerega pes pristane s sprednjimi tačkami, po tem ko ulovi frizbi. V zadnjem času sem ugotovila, da kar dobro merim razdaljo, zato se mi je zdelo, da se bova v tej disciplini bolje odrezali. Žal je veter odpihnil 2 meta, tretjega pa je Ginny le ujela v najbolj zunanjem krogu tarče. Žal smo imeli tekmovalci na voljo le eno rundo metov (namesto treh rund s po tremi meti), tako da 10 točk ni bilo dovlj za uvrstitev v naslednji krog.

Med obema omenjenima disciplinama je potekalo še tekmovanje v Freestyle-u, verjetno najbolj atraktivni disciplini. Tekmovalci sestavijo program raznih metov in trikov, ki ga predstavijo ob glasbi. Nekaj nastopov je bilo res užitek gledati.

Po zaključenem tekmovanju so razglasili zmagovalce v posameznih disciplinah. Veliko dobrih mest so "pobrali" Čehi, v freestyle-u pa je drugo mesto zasedla Maja in tako pokazala barve naše zastave. Dobila je tudi dodatno nagrado za najlepši freestlye nastop.

Ta večer so tudi psi bolj hitro omagali, naslednji dan pa smo pred odhodom domov skupaj s Čehi odšli še na ogled Budimpešte. Za vodiča se je javil Madžarski frizbijaš Peter, ki nas je popeljal na hrib nad Budimpešto. Od daleč smo si ogledali mesto in se nato podali še v park, kjer smo zdivjali pse.

Po kratkem ogledu smo se odpravili proti domu. To pot se nismo izgubili, zaradi nedeljske gneče pa smo ostali brez krofov.

Več fotk najdete v galeriji