Spet je bilo leto naokoli in prišel je dan odhoda na težko pričakovano zimsko usposabljanje enote reševalnih psov, kot uradno rečemo lavinskemu tečaju.

Z rahlo zamudo z moje strani sva se s Francijem iz Voklega odpravila proti našemu cilju, koči na Gozdu. Pot je minila hitro, letos brez natikanja verig saj je bila cesta po večini kopna. Tudi parkirnega prostora je bilo to dovolj za vse pa še koga. Sledila je prijava, prenašanje nadtežkih torb, rezervacija "taboljših" postelj in že sta se nam pridružili tudi Jasna in Katja. Tako je bila postava ŠKD Logatec na teh lavinah popolna. Razvrščeni smo bili v različne skupine, najbrž zato da ne bi preveč klepetali

S tem se nikakor ni strinjala Ginny, ki je to tudi glasno povedala. Ko smo hodili do delovišč, je tulila in javkala, saj so bile spredaj njene avstralske prijateljice do katerih ni mogla priti. Mnogim se je najbrž zdelo, da jo dajem iz kože, ona pa je želela le biti s svojimi.

V četrtek se je začel prvi delovni dan. Odšli smo na delovišča, kjer smo skopali grobove (to so luknje v snegu, kamor se gre človek skriti, da ga pes potem poišče) in se pripravili za trening. Pridno smo trenirali vse do nedelje. Ginny je delala odlično. Z največjim veseljem je iskala in odkopavala markerje

V popoldnevih, ko so psi zasluženo počivali pa za nas ni bilo počitka. Prisluhnili smo poučnim predavanjem, preostali čas pa namenili socialnim stikom - predvsem čvekanju in petju v MPZ ERPS (mešani pevski zbor enote reševalnih psov). Za obilico smeha je poskrbel sobotni krst, kjer smo "tamaučke" uradno sprejeli medse.